Tam, kjer je žrtev, je tudi storilec

 


Dramski trikotnik obsega žrtev, ki trpi, storilca, ki preganja in rešitelja, ki rešuje. Ko eden od teh izstopi, se dinamika v celoti zamaje, spremeni. To dinamiko lahko opazujemo znotraj sebe, intrapsihično. Vse te vloge lahko preigravamo znotraj sebe. Lahko odnosno, med ljudmi, v družinah. Lahko pa tudi na širši, sistemski ravni. Ko vstopamo v sočutne dialoge, na nek način preko sebe, se s tem zgoraj opisane vloge že same po sebi mehčajo.
Žrtev kot odrasel si lahko le toliko, kolikor si to identiteto dopuščaš. Ko raste tvoje dostojanstvo in ljubeznivost do sebe, te ta vloga več ne nagovarja, postaja ti odveč, vse bolj daleč, odbijajoča, nepomembna. Vsaj v vsakdanjem življenju, drugo so ekstremne razmere napadov, vojn, kjer smo povsem nemočni. V vsakdanjih situacijah pa le ni tako. Storilec potrebuje žrtev, drugače ne deluje. In obratno. Pogosto se v dinamiko še kdo vmeša kot mediator. Včasih je lahko učinkovito, v kolikor gre za odrasle osebe in pride do zavesti, uvidov. V kolikor pa se ta dinamika le nadaljuje, je potrebno iz teh vlog izstopiti, jih nadomestiti z nečim drugim. Običajno se takrat olajšanje, razrešitve šele začnejo, zaupanje vrnemo življenju.
Vse to so vloge, ne naš bit. Običajno se med seboj tudi pretakajo, na primer žrtev lahko postane storilec, mediator nemočna žrtev. Gre za dinamiko hierarhija moči in slabo skrb za meje. To ni pot, dostojanstvo si lahko povrnemo na druge načine, z občutenjem sebe, prepoznavanjem svojih zapuščenih delov, tako, da zaživimo sebe v vsej svoji polnosti. Iz teh vlog imamo možnost izstopiti, zavzeti do njih kritično distanco, jih omiliti, ne več podpirati. Vsaka ta vloga se hrani s svojo krivdo, s svojimi temnimi platmi. Če želiš reševati, se vprašaj, kaj znotraj sebe pomirjaš s tem, če niso tvoja dejanja s sicer dobrimi nameni le pot do pekla. Nekaj tednov nazaj sem slišala stavek ženske, da ima poleg svojega otroka še enega otroka, moža. Ob tem je pozabila, da mož mamo že ima in z mamo spolni odnosi niso mogoči, zato je partnerstvo več kot dovolj. Če se oklepaš žrtve, se vprašaj, kakšno korist ti ta vloga nudi, mogoče lahko tako ostajaš pasiven, nepremičen. Če ostajaš v vlogi storilca, se vprašaj o strahovih, kaj nadzoruješ, kaj je ta navidezna, krhka moč, ki ni tista prava moč. Če pa ves čas odigravaš mediatorja, se lahko objameš v tem, katero nadmoč želiš in zakaj se raje ne usmerjaš več vase, k sebi, v svoj svet. Dramski trikotniki so del naših življenj, omilimo jih, saj le tako lahko pridemo do celostnih, povezanih, ljubeznivih, zadovoljujočih, zrelih, izpopolnjujočih odnosov.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več