Utrujenost sodobnega človeka

Z znanko naju je te dni potegnilo skupaj, srečali sva se dobesedno na ulici. Najina srečanja potekajo tako, srečava se kar nekje in nikoli ne veva, kdaj bo to. Pa ravno sedaj se že veselim ponovnega nepredvidljivega srečanja. Takrat veva, da je to znak, da razpeljeva daljši pogovor, saj se vedno izkaže, da sva v nekem podobnem obdobju in druga drugo ob tem podpirava, navdihneva, nagovoriva. V resnici smo tukaj vedno za nekoga drugega, ne zase, čeprav lahko vzljubimo sebe v vsej polnosti, ne ostanemo le pri tem. Zdrav človek ima željo temu svetu kaj prispevati, to včasih vidimo tudi ob koncu psihoterapevtskega procesa, v ljudeh se vzbudi nekakšna naravna, neprisiljena, ne-patološka želja po tem, včasih postanejo kar nekakšni "terapevti" tudi za okolico.

Z znanko sva skupaj razmišljali o tem, zakaj je sodobni človek tako zelo utrujen, ves čas. Prišli sva do tega, da se mora v odnosih in v svetu veliko pretvarjati, to pa odvzema potencialno energijo. Spomnim se najstnice, izpred let, ki je pripovedovala ravno o tem, da preprosto ni mogla razumeti svoje mame, zakaj je ta toliko in ves čas utrujena, kaj počne s časom, denarjem, s telesom, s psiho, s seboj. So zunaji pritiski res tako neznosni, da porušijo tudi notranje stanje ali so vzroki kje drugje. V tem primeru se je izkazalo, da zunanjih pritiskov sploh ni bilo veliko, saj ni šlo za preživetveno življenje, časa pa ji je ob velikih in precej mirnih, prilagodljivih otrocih ostajalo veliko. Šlo se je za njen notranji pritisk, da mora ves čas nekaj delati in pritiskati nase, čeprav to v njeni situaciji ni imelo več nobene funkcije, drugače se ni čutila vredne ljubezni. Menim, da je največ kar lahko prebudimo v otrocih in tudi odraslih, ravno ljubezen do življenja in ljubezen do odkrivanja. Takšni otroci, odrasli se želijo učiti in želijo živeti. Ko klienti začnejo vzljubljati življenje in še več, samo odkrivanje življenja, je zame znak, da je okrevanje blizu.

Torej, sodobni človek prenaša bolečino, pritiske, bolezni in ob tem običajno ne prepozna izziva, da bi začel poglobljeno odkrivati vzroke, le tako živi in zapravlja čas ter življenje.

Izgorelosti se loti z več istega, torej še z več dela, še več nalog, ki jih včasih ljudje želijo tudi na terapijah in jim sama hitro povem, da jih načeloma ne dajem, ker slednje le podpirajo krivdno stanje in več istega, na terapijah pa se krog "več istega" počasi mehča, prekinja. Izgorelost običajno doleti pridne, ubogljive in upogljive, takšne, ki že delajo dovolj in preveč, ki radi ugajajo ali so naravnani na perfekcionizem. Menjava zunanje paradigme še ne bo dovolj, če ponovimo vzorce, dinamiko od znotraj, če ohranimo enak odnos do dela, denarja, časa in se z delom povsem identificiramo do stopnje, "če ne delam, nisem vreden nič". Nekateri študentje poročajo o podobni dinamiki do šole. Vedno smo vredni, ne glede na karkoli, že zato, ker smo.

Že Einstein je ugotovil, problemov ne moremo reševati na iste načine, kot so ti nastali, podobno je tudi pri utrujenosti, izčrpanosti, izgorelosti. Vzroki pa se lahko šele individualno raziščejo in to ne preko navodil, ampak preko prenašanja negotovosti ob raziskovanju novega.***