V VSEH poklicih pomoči manjka zavest, ki presega "ego"

 To zgoraj nam je skupno.


Te dni sem dobila idejo, da lahko konflikte med strokami pomoči preseže le treniranje zen budizma, zavesti, ki presega "ego". V strokovnem jeziku se ne bomo poenotili, saj gre za povsem drugačne paradigme, to je iluzija, lahko sicer strmimo k sodelovanju, dialogu, a pogled skozi stroko je zares drugačen, tuji smo drug drugemu. Tam bi se pa dejansko lahko poenotili, v skupni skupini, ki se s strokami sploh ne bi več ukvarjala, to bi presegla. Presegati trenutno sitacijo je mogoče tudi tako, da drug do drugega pristopimo, sočutno, na individualni ravni, ne na način, da se nekdo nekomu podreja. Nekaj tega sem te dni poskušala tu in tam, po občutku in se je obrestovalo, mehčalo. Saj gre pri meditaciji za treniranje prisotnosti, ki ni fokus, ker fokus je moč, prisotnost pa je bližje ljubezni in boj med strokami je moč, fokus, ne prisotnost, torej ne ljubezen.
Sama sem vpeta v meditacijsko skupino, kjer počnemo ravno to. Tam status in izobrazba ne štejeta, v skupini smo raznoliki ljudje, to nas pravzaprav niti ne zanima, saj se o tem niti ne pogovarjamo, preprosto ni pomembno. To zavest potem prinašamo vsak v svojo paradigmo. To, kar delamo tam, je horizontalno, prebujanje zavesti, preseganje sebe, učitelj je učitelj, a hkrati ni zares učitelj. Zdaj sem še toliko bolj motivirana trenirati in početi ravno to.
Takšna skupina bi mogoče lahko presegla. Nekaj. Marsikaj. Začne se pri sebi.
Fantaziram. Mislim. Se nad tem, da to počnem, navdušujem. In to bom počela še naprej.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več