Vrednost, ki je


 

Včasih se spomniš, kako dolgo pot si prehodila. Čez pekel, čeri, življenjske preizkušnje, zatiranja od sebe in drugih, vzpone in padce, zavrnitve, molk, napačna vrata, lastno bolečino in gledanja ven, namesto navznoter. Rečeš si, ta ni bila zaman, ta ni bila zato, da živim majhno in ponižno življenje v skriti senci. Ta pot je bila zato, da se utelesi v dejanjih, da te v polnosti dvigne in več ne usmerja na stara pota.
Vsa ta pot je bila z namenom, da te pripelje do večje zrelosti, do bližine, ki ne živi polovičnega. Vesolje je začelo samo urejati, resnica je začela govoriti sama in življenje je vse postavljalo na svoja mesta. Na eni točki trud ni bil več potreben, prave smeri so se začele odpirati same.
Prehodila si dolgo pot, kjer igre, triki, zunanje strukture same po sebi ne morejo več živeti. Za to si postala nedostopna, neodzivna, trdna in nič več prilagodljiva. Vrednost v tebi je naraščala in naraščala, stresala svet na pravih koncih in vodila do polja, kjer energija lahko živi na zemlji.
Dokončno si dojela, da vsak prehodi svojo pot in ne več na tvojih ramenih, to ni več v tvojih rokah. Ali pa jo ne. A ima to možnost izbire.
Ko nisi več pripravljena pristajati na manj, le čutiti svojo resnično moč, ki le stoji, nepremična in gibljiva hkrati, prihaja iz drobovja, brez trikov in bojev s svetom in se več ne manjša, ne ukloni in hkrati ohranja vse svoje resnično čutenje, takrat tudi vesolje samo začne odnašati vse, kar ni tvoje, kar ni zate, kar je le navidezna bližina, ki ne doseže tvoje prave vrednosti. In hkrati prinaša vse, kar je resnično zate.
Vrednost ni tam zunaj, nikoli ni bila. Vrednost je tu, na dlani, v tebi, s teboj in nosi jo kot notranjo krono, saj le ta pelje v resnično kraljestvo.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več