VSI smo ENA družba

 Meni res ni vseeno, v kakšni družbi živim. Ma v resnici mi gre včasih od tega kar na jok. Na primer zdajle.

Sistemu se lahko v celoti prilagodiš, lahko se iz njega namerno izločiš ali pa te izločijo drugi, če je odločitev zavestna, ni nujno slaba. Lahko živiš nekje vmes, odvisno od situacije. Lahko ga le opazuješ in si še vedno v njem, lahko si tudi aktivni opazovalec. Lahko pa v njem ustvariš tudi celo neko novo mesto, ki še ne obstaja. Lahko ga tudi misliš, to ne pomeni, da zboliš na duševnem zdravju, ker ga misliš preveč. Na nek način ga lahko tudi sprejmeš, greš s tokom, a se ga vseeno zavedaš. Poti je veliko. In v poklicih pomoči imamo ogromno zakladnico raznolikih znanj. Ravno za potrebe tega sveta.

Včeraj sem v sočutni družbi prisluhnila zvokom narave. Reki, ki teče, slapu, ki se pretaka, vetru, ki včasih komaj slišno oddaja svoj glas. Potem sem govorila še o ranljivosti, kako zahtevna je v družbi neranljivih in kakšno moč v resnici nosi v sebi. Govorila sem na način, da sem bila slišana. Vse to sem počela v odnosu.****