Zdravilna Ženska energija

Jutro začenjam z meditacijo in pisanjem. Lepšega jutra zase si skorajda ne bi mogla zamisliti. In zadovoljna ženska se začne drugače obnašati tudi do sveta zunaj. Moj animus je podporen, premišljen, radoveden, zavesten, zaščitniški, mentalen in mi dopušča svobodo, da razpiram krila in delam svoje. Za to ponotranjenost sem hvaležna psihoterapevtu, ki me je spremljal več let in vame počasi sadil novega moškega, nekaj, kar v tem sistemu nisem poznala.

Vame so se to jutro po meditaciji naselile misli, kako so naše prednice izbojevale pravice zase s silo, bodisi drugače ni bilo mogoče ali pa drugače niso znale. Za te pravice sem hvaležna in si brez njih ne predstavljam živeti. Moja svoboda v primerjavo z babicami je nepredstavljivo večja in kljub vsem drugim sodobnim oviram časovne pozicije ne bi zamenjala. Hkrati se sprašujem, koliko še to živi v nas, v kolektivni podzavesti in koliko, če sploh, še to potrebujemo tudi v teh naslednjih generacijah? Kaj s to energijo? Kam z njo? Lahko z njo mogoče kaj plodnega ustvarimo, jo predelamo na psihoterapiji, ki je za nas že res dostopna ali s pomočjo drugih zdravilnih spoznanj? Ali pa se vse to naučimo zavestno nositi, brez škode zase in za druge? Dostojanstvo si lahko povrnemo na nove, neznane načine, ki dosegajo nekaj čisto drugega, kot je boj za prevlado z moškim svetom. Nikoli ne bom vedela, kako je biti moški, saj to nisem, pa tudi, to pot raziskovanja z veseljem prepustim njim in potem se lahko najdemo nekje na pol poti, takšni, kot smo. Če biti moški pomeni stalno tekmo in moč za pridobivanje statusa, jim to še bolj z veseljem prepuščam, saj me zmrazi ob misli, da bi ravno to morala početi, saj sem skozi negovanje stika s seboj spoznala, da to ni moje mesto, da se s takšnim načinom izčrpam, utrudim, uničujem, zagotovo ne vzljubim in podpiram.

Koliko nas je sistem poškodoval, poškodoval do naše biti? Kje sploh je, naša bit? Si sploh znamo prisluhniti, ko pa nas to ni nihče naučil? Na psihoterapiji se pogosto zglasijo ženske, mogoče celo vplivne, priskrbljene, a z veliko poškodovane energije v sebi in polne strahov, ob tem povedo, da jih nihče ni naučil delati ne s čustvi, še manj s telesom, učile so se streči, programirati, prenašati bolečino dan in noč, ubogati, le tega ne, kako lahko zdravijo sebe in slišijo zdravilno energijo v sebi. Potem skupaj ugotovimo, da brez sistemske prilagoditve ne bi preživele, vsaj ne v tem zunanjem svetu, tako da ima tudi ta svoj smisel in jo je dobro integrirati vase.

Ženska, kako lahko najdeš pot do sebe, do svojega glasu, ki tiho utripa in želi živeti v vsej svoji divjosti, milini, svobodi in zavetju hkrati? Kako lahko objameš svojo ranljivost, začutiš telo, postaneš senzitivna, zaznavna, pospremljena z dostojanstvom na nov, inteligenten, prebujen način? Kakšna je tvoja prava narava, je uporniška, divja, pustolovska, mogoče bolj počasna, blaga, prizemljena, mogoče oboje? Kako se lahko pozdraviš, ravno od sistema? Si ves čas na preži, pod nadzorom ali raje krepiš posluh, zaupanje in večaš to? Kako ravnaš s seboj, kako osveščaš svoje utelešene travme, stiske, strahove, ki jih je nekoč vate naselil svet in niso več tu? Kakšna si zares? Kako lahko dopustiš sebi, da tvoja energija končno zadiha, se podpre, si dopusti čutiti, gledati, opazovati, negovati, zdraviti. In tako zdraviti tudi druge. In svet. *****