Živahen vremenski dan je danes

 ~Lahko mi je lepo, tokrat se "tik pred" ne bom ustavila~

Podzemlje je moj najbolj naraven dom, sem danes ponovno ugotovila. Tam sem doma.

Klienti mi včasih rečejo, da me težko čustveno pretentajo. Da hitro in takoj vse vidim. Imajo verjetno prav. Ali pa da sta dve pravi besedi za njih dovolj in ob tem veliko posluha.

Terapija je tudi to, da ljudem zrcališ njihova čustva. Na takšne načine jih lahko začutijo, predelajo v varnem okolju.

Glede varnosti se je tudi zanimivo vprašati, kje smo varni in kje nismo. Nekateri ljudje so tako poškodovani, da se počutijo ogrožene kjerkoli, ker je notranji občutek tako nevaren. Včasih pa je lahko občutek nevarnega le ob določenih ljudeh, na določenih krajih, ob določenih situacijah. Občutek notranje varnosti ni nek splošen pojem, lahko nekoliko niha, razen, ko je ta res dobro zgrajen in je prisoten kjerkoli. Veliko je vezan na okolje, na povezanost z drugimi. A ni nujno tako, lahko je nekje res realno nevarno, lahko pa je zapis travme tako močan, da pripisuje nevarnost tudi tam, kjer je ni in varnost tam, kjer te ni, torej ravno obratno. Poleg tega je človeku lahko tudi v izziv, da gre v okolja, ki mu niso toliko varna, na primer ko se loti kakšne življenjske spremembe ali nove aktivnosti in če je dovolj varen v sebi, lažje prenaša takšna tveganja. Človek živi svoj individualni kontekst in zato je zaupanje skozi proces temeljni gradnik kvalitetne psihoterapije in se dolgo gradi. Iz tega temelja izvira vse naprej, tudi učljivost in radovednost za širši svet na primer.

Sem ravno danes razmišljala, kaj vse ljudje skrivamo zunanjemu svetu. To je po svoje prav fascinantno. Te človeške skrivnosti. Človek kot večna uganka. Dolgo ga že raziskujem, mogoče odkar živim, a še vedno mi je in mi bo ostal uganka. Ko že misliš, da lahko nekaj predvidiš, te življenje ponovno preseneti. Naj preseneča, zato smo tu, v tem kratkem času bivanja na Zemlji. Bolj na potovanju kot v kakšni stoični obliki.