Znanstvenik. Po človeško

 "Tvoja življenjska energija se poveča, kadar se počutiš srečnega in ljubečega in zmanjša, kadar te muči tesnoba." (W.R)


Zato je v tesnobi res nesmiselno živeti in je v tem dobro prepoznati izziv. In k sreči na tem svetu obstaja tudi pluralnost, tudi za premagovanje tesnobe.
Včeraj zvečer sem prebrala knjigo Prisluhni, mali človek. Wilhelm Reich. Brala sem jo že kdaj prej, tokrat sem jo brala drugače, tako je običajno s knjigami, nikoli ne bereš enako. Tako kot tudi človeški stik ni nikoli enak, je vedno neponovljiv, drugačen. In mladi povedo o njem in sicer povedo takole:"Nihče me ne sliši." Kar pravijo, je to, da niso slišani in da pogrešajo ravno to, človeški stik. O tem kdaj drugič.
Wilhelm Reich. Preganjali so ga. Tako kot je vsak sistem preganjal psihoanalizo. Nikjer je niso prenesli. Kdo pa si želi ljudi, ki čutijo in mislijo. In tako je ostalo še danes.
Na razpotju življenja lahko prepoznaš dramo, lahko pa obrneš misli in zagledaš nekaj drugega. Lahko na primer prepoznaš izziv, motivacijo, lahko ti vzbudi željo po učenju. Odpiranju do učenja. Lahko te spodbudi, da se naučiš kaj novega, se usmeriš na skupino, ki te izpopolnjuje, ne pije duše, ustvariš kaj novega, se odpreš za nove originalne ideje, ki jih malo pred tem še nisi poznal. Lahko se na primer prenehaš ukvarjati z drugimi "kaj je kdo rekel ali kaj kdo dela in če dela dovolj prav ali preveč narobe" in začneš ustvarjati. Človek, ki ne ustvarja, trpi, zato uničuje, o tem je pisal Carl Gustav Jung. Ustvarjanje je pristno, ne moremo ga izsiliti, pojavi se samo od sebe, ko so okna in vrata dovolj odprta, lahko pa gremo tej poti nasproti. Lahko živimo tudi za zidovi, tam ustvarjanja ni, je sicer navidezno varno, a upostošeno. Človek ni narejen za upostošenje, ampak za življenjsko silo, o čemer je pisal tudi Wilhelm Reich.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več