Ni me na socialnih omrežjih - ne obstajam

 


»Ni me na socialnih omrežjih« je pojav, ki si ga je med mladimi danes že zares težko zamisliti. Tam se odvija vse, zadnje čase imam več dostopa in vpogleda v to. Odvija pa se tudi ena velika luknja, obup, čustvena in intelektualna praznina, osamljenost, potrtost, nemotiviranost, odmaknjenost, izklop. To bodo verjetno tudi novo nastale osebnosti naslednjih generacij. Ob tem so moja sočutna doživljanja do mladih sodobnega sveta še toliko večja, še bolj mi je jasno, kaj zares potrebujejo. Če se je od teh naprav tako težko odlepiti že odraslemu in običajnemu človeku, kako težko je šele mlademu, kateremu možgani se šele razvijajo. Pravzaprav je nemogoče. Nemoč. Če se odlepiš, pa tvegaš tudi vrstniško zavračanje, izoliranost, izključenost, saj ti postrežejo s stavki »pa če so vsi gor«. Kar menda drži. V določenih državah otroci ne zmorejo več niti matematike, niti bralnih veščin, sem brala v zapisu teh dni. Zaskrbljenost na koncu zapisa ne bo pot, pa vendar jo ta trenutek iskreno čutim. Ob tem še lahko dopišem realne informacije o prekomerni uporabi antidepresivov, pomirjeval, veliko depresivnih in anksioznih stanj, paničnih napadov, motenj hranjenja ter samo-poškodovalnega vedenja. Telesna samopodoba je menda precej slaba in plastične operacije so v porastu. O kemičnih odvisnostih na tem mestu ne bom. Potem je tu še spletno nasilje, ki mu ni konca in ga je na sploh težko nadzorovati. Si človek želi ostati miren ob tem, pa vendar se v duši zgodi nekaj šokantnega. Pa vendarle svet gre naprej, menda je vse v najlepšem redu, spektakli se nadaljujejo in predvsem »je vse fajn«.

Pogovarjati se je mnogokrat težko, brez pogovora še toliko težje. Preberem še Tom raziskavo, da se menda »95%« mladih ne zmore pogovarjati s svojimi starši, bodisi so ti preveč zasedeni, odtujeni, ne prisluhnejo, ne znajo, ne zmorejo, jih ni. Številka, če je resnična, je nadvse visoka. S kom se pogovarjajo, če so vse bolj odtujeni tudi od vrstnikov, ne vem.  Spektakli se nadaljujejo naprej in še vedno »je vse fajn«.

Zaščititi se od sveta, v njem ostati zdrav in v njemu kljub temu živeti, je danes nadvse velika veščina. Še terapevti z mnogimi znanji in izkušnjami se moramo okoli tega prekleto truditi, se na nek način sodobne vsakdanjosti otepati, kaj šele običajno človeško življenje.

Kaj pa ti ostane v takšnem svetu, kjer skorajda ničesar več ni mogoče nadzorovati, saj je vse brezmejno, v višave in še čez in hkrati ni globin, kje so te višave, pa se ti niti sanja ne? Kaj ti ostane? Ostane ti odnos. Ljubezen. Temeljito posvečanje delu, ki ga rad počneš. Veliko odnosa. Veliko ljubezni. Še več odnosa. Še več ljubezni. S samim seboj. In pomembnim drugim.****

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več