Krila rešiteljskemu sindromu ~ Pismo vpetim v poklice pomoči

 

»Moja varnost in vrednost sta vezani na to, da drugi potrebujejo mojo pomoč. Vse to znam ponuditi drugim, a kje pa je moj dom?«

To nam je poznano tudi psihoterapevtom, vsaj tistim, ki smo svojo pot začeli v socialnem varstvu, mar ne? Psihoterapija je res nor in pogumen poklic. Čutiš in vidiš vse tisto, kar ne bi smel.

Včasih ljudje iz poklicev pomoči skozi psihoterapijo lahko spoznajo tudi tole ~ da so vse svoje življenje posvetili temu, da rešujejo druge ljudi. Jim ponudijo roko, ko jo ti potrebujejo. Svojo neskončno dostopnost. Nasmehnejo se, da ugodijo pacientom, uporabnikom, medtem ko jih ščipa v trebuhu, ker ne zmorejo več. Da ugodijo celo tistim, ki pomoči ne želijo, jo zavračajo. Da se na eni točki prelevijo iz reševalcev v samo žrtev. Razvijejo sočutje, ki mu več ne verjamejo, ker izvira bolj iz pričakovanj drugih, kot iz njih samih. Na eni točki se lahko vprašajo: "Kje pa sem jaz sam?"

Spoznajo, da mora obstajati nekaj drugega – pomoč in sočutje iz pristne želje, užitka. Sobivanje z drugim, ga zdraviti brez pritiskov, ostajati na svojem stolu in se hkrati senzibilno približevati brez škodljivih enostranskih pričakovanj in brez usmerjanja proti samemu sebi. Obstaja pomoč, ki je milejša, ki prinaša bridkost, igrivost, predvsem pa zdravo mejo, ki zdravi tudi druge. Pomoč, ki prihaja iz osebnega zaupanja in zadovoljstva. Kaj drugega lahko damo, kot le tisto, kar resnično živimo v sebi? To je tista pomoč, ki prinaša tisto nekaj, kar je blagodejno, brez pretirane ustrežljivosti, krivde in kupovanja ljubezni za lastno izgubljeno otroštvo. Prinaša to, da se odgovornost za proces porazdeli tudi na samega pacienta, klienta, uporabnika. Ker je prostor vmes, ne le teža na enih ramenih.

Lahko se srečuješ s pacienti, strankami, mogoče učenci na povsem nove načine. Tiste, očiščene in iz dobre volje.

Klienti, ki so dlje časa z nami, nas berejo kot knjigico, ti pa loviš to umetnost občutka med bližino in distanco. Težko ti je to delati le tedaj, ko težko presežeš sebe in se pristnosti bojiš. Na psihoterapiji poznamo rek, da ti je mučno delati le tedaj, ko si ob klientu naletel na svojo vsebino. Ko si z njo pri sebi počistil, si tam na tistem mestu svoboden, distanciran, skorajda radovedno znanstven. Pomirjen. Blagodejen in prisoten. Psihoterapija ni reševanje. Je prej sobivanje na način, ki klienta podpira in odpira. Je bližje resnici. Želim si, da bi iz kančka tega polja lahko pristopali tudi v drugih poklicih pomoči in učenja, na načine, ki so mnogo manj izčrpavajoči, bolj zbrani in hkrati bolj učinkoviti. Iz polja prebujenosti, skupnega učenja, celo kreativne igre, čistega, odprtega srca. To je včasih zdravilo že samo po sebi.

Rešiteljski sindrom je tudi meni zelo dobro poznan. In hkrati vse bolj spoznavam razliko, ko iz tega ne deluješ več. Več kril, kot mu dodajam, več svobodnega diha, kot lahko vdihnem, bolj sem lahko hkrati koristna za druge ljudi iz iskrene, ljubeče motivacije, ki ni več "lakota ljubezni". Slednjo sem našla, se jo naučila potolažiti v sebi in je odvisna od drugih vse manj in manj. Prav tam v svobodi sem lahko koristna, ko srečujem tuja življenja in se potapljam v zgodbe drugih ter poskušam z njimi misliti to, kaj dobrega lahko odnosno dobijo, vzamejo, prejmejo, ustvarijo ~ sebi. Ob meni. ****