Meje vselej postavimo le sebi

 

Meje so vedno tu, včasih bolj subtilne, prekinjene, pretočne, drugič bolj trdne, ostre in jasne. Včasih mislimo, da meje postavljamo drugemu, a v resnici lahko vedno zamejimo le sebe. Meja je krog zaščite okoli nas. Je nekaj, kar nas ščiti in varuje, ko to potrebujemo, drugemu pa nakaže, kako odnos z nami izgleda in kako se lahko do nas orientirajo. Če nismo povezane s svojo jezo, je tudi postavljena meja povsem oddaljena, saj ravno jeza zna aktivno reči "ne".
Včasih je meje težko postaviti, čeprav so naša osnova, kot hrana in zrak. Nastanejo že zgodaj v otroštvu, ko mama in otrok iz simbioze postaneta "dva različna bitja". Včasih lahko čutiš, da je avtonomija zate povsem prepovedana. Mogoče so tvoje telesne meje veliko prestopali kasneje. Ali pa se držiš vselej ugajajoče device, ki ji meje niso dopuščene, saj so te naučili, da to pripada nekomu drugemu. To je tudi odličen recept, da se jeza kopiči znotraj tebe, ki se slej kot prej spremeni v srd, ki poškoduje odnose, ki jih živiš. Drugemu pa onemogoča, da bi te lahko spoznal v vsej svoji pristnosti in našel resnično pot do tebe, se za njo tudi potrudil.
Meja nikogar ne poškoduje, veliko škode pa naredi ponavljanje brezmejnosti, ki vnaša zmedo, presežek slabega, nezaupanje in neiskreno sobivanje. Meja nam pomaga, da smo lahko v odnosih skupaj in hkrati ustrezno različni, ločeni, zamejeni. Svobodni s svojimi krili in hkrati povezani. Svoji in hkrati z drugimi.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več