Neguj pri sebi

 


Občutek za čas je tisti intuitivni občutek, ki mogoče lahko pripada čustveni inteligenci. Koliko reči je mogoče odpreti, nagovoriti in koliko njih zgrešiti, če si spregledal ravno to. Občutek. Za čas. Rečemo "vse se je nekako sinhrono poklopilo."
Včasih res pride ta čas. Pravi čas. Dobro mu je prisluhniti.
Ljudje smo polni polov in ti poli me navdihujejo. Toplo in hladno. Glasno in tiho. Svoboda in varnost. Skupaj in narazen. Počitek in delo. Razvoj in stagnacija. Prednosti in slabosti. Razum in čustva. K sebi in k tebi.
Več, kot jih uspemo raziskati in integrirati, polnejše je lahko naše življenje. Mnogo tega se lahko naučimo ob drugih, tam, kjer je prostor za nas. Take, kot smo. Kjer se nas ne poškoduje. Ne uničuje. Kjer se usmerja v posluh. V zaupanje. Predanost. Ustvarjanje ideje dobrega.
Potem ljudje zate pridejo sami. Kar pojavijo se. Če so dobri, veš, da si dober tudi sam. Ustvarjaj plemenit krog okoli sebe. Ostali pa so lahko tvoji bežni učitelji. Ne pusti, da ti vnašajo dvom, obrni se raje k sebi in tja, kjer je zate dobro. Dvom lahko vidiš, si ga drzneš gledati in hkrati pri sebi vselej neguješ, izbereš zaupanje. Vedno imaš tam pri roki tudi mejo. Do kam koga spustiti in koliko koga spustiti. In polno drugih virov zaščite. Ta občutek je v tebi. Lahko mu mirno in avtonomno zaupaš, ne potrebuješ navodil za to.
Včasih pride tisti čas, ko zaigra srce, čeprav se zdi, da si ga že dolgo nazaj zaklenil v omaro. Čas, ki ti nežno šepeta, da je tisto, čemur si toliko let strmel, pravzaprav že tu. Tu je. Povsem je že tu. Lahko si miren, spokojen, ker je vselej že tu. Pot, ki si jo dolgo pripravljal, hranil, negoval in pisal, je zdaj ~ TU.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več