Pristni in zunanji del

 



Danes sem mislila o tem, čez koliko notranjih konfliktov, bojev, statusnih naslovov, trpkih poti, dokazovanj, vsiljenih ideologij in nians socializacije se človek prebije, da se tam okoli štiridesetega leta prikopa do SEBE. No, nekateri se že prej, nekateri se ne nikoli, brez uvida vstopajo naprej in naprej.
Nekateri pa vendarle zavijejo. Več, kot je bilo statusa in uspeha, kar je pravzaprav tudi plus življenja, ki pa ima svojo drugo ceno, običajno odvzeto svobodo in manjko čustvene socializacije, težje je zaviti. Pa vendarle, ni vprašanje, kako se maske ali statusov znebiti, ampak bolj kako jih na novo integrirati k sebi, kako skupaj povezati svoj pristni in zunanji del, kako se s samim seboj spraviti, potolažiti, se odpreti za nove kančke duševnosti, se tudi pohvaliti a ponosom, za kar si dosegel, četudi te oče mogoče nikoli ni zares in se iskanje priznanja pri njemu še ni končalo. Tisti, ki niso šli za uspehom, poklicem, se sprašujejo, kako bi bilo tam drugje in obratno. Nekatere čakajo bolj odnosne, mehkejše naloge v tem drugem obdobju, druge bolj poklicne ali vse po malem. To je tudi obdobje, ko ljudje začnejo delati nekakšen pregled, refleksijo svoje poti.
Vsi smo in smo bili del nekega šolskega, družinskega in poklicnega sistema, s plusi in minusi in se prilagajali tudi temu. Mogoče je ob zavedanju tega mogoče živeti z manj krivde za izgubljene poti, ki pa v tem obdobju še niso povsem izgubljene. Ravno obratno, nekaterim se pot šele ~ začne.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več