Vse bo OK

 


Včasih je potrebno anksioznost najprej pomanjšati in prav tako kakšen problem, da se ga lahko sploh lotiš s prvimi koraki. Potem te je sram, ker si tako dolgo čakal, odlašal, da narediš tisti prvi korak, da se zdiš povsem nesuveren. Dlje, kot si bežal, težje in večje je zdaj zagristi v to. A dovoli si biti neroden na začetku, narediti nekaj, kar še ne znaš, drugače ne gre, ne moremo kar znati nekaj. Prvi korak ni sramota, četudi se ti zdi tako majhen in nepomemben, je pomemben, včasih ključen. Včasih je ravno prvi korak ključen. Dovoli si biti ~ pomagan, podprt, povezan.
Naj te potolažim, vsi imamo svoje okostnjake, nekaj nam gre, druga ne in vse vmes. Včasih ti lahko nekdo nekaj tako zrcali, da se zdi tisto še večje, a je hkrati ta pritisk tudi motivacija, da nekaj narediš. Včasih se ti zdi en problem tako velik, da te okameni in zamaje še polno drugih detajlov, težav, odpelje fokus in te čustva preplavijo oziroma otrpneš. A težave so v resnici vedno tu. Nikoli ne bodo sterilno rešene ali povsem odpravljene. Bolj je vprašanje, kako znotraj tega jadramo. Večji izzivi, več energije, večje težave, večje zadovoljstvo hkrati, ko to preraščamo. Običajno je počutje neznosno anksiozno, če nas je strah, da ne bomo kos situaciji, ki je pred nami, bodisi nimamo dovolj veščin ali česa drugega. Mogoče krčimo prostor, izgubljamo smer, sebe. Potrebuješ mogoče osvojiti kakšno novo veščino, informacijo, znanje, odpornost, mogoče več zaupati ali kaj spustiti? In z dobro voljo je mnogo več mogoče.
Lahko pa se v resnici dogaja ena druga tema.
Mogoče se pripravljaš na nekaj zares velikega in te življenje še zadnjič preizkuša.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Slovenska melanholija potrebuje ogenj

Slika
  "Zjeb*l smo strast slovenskih moških, že tak je ni blo nikol kej velik, zdaj pa je s ttim feminizmom vse sam še hujš." Kdo še dvori? Kdo še direktno osvaja? Osvajalsko napada? Kdo še sploh na polno hvali in osvaja žensko, ki jo hoče osvojiti? Si sploh še kdo upa? Prevzeti inciativo? Sploh govoriti o tem? V smislu osvajanja, ki je samo po sebi napadalno. In odrasla ženska lahko vedno reče "dej mi mir", če ji ne sede, ker je odrasla in če ni fizično napadena, lahko to stori. V odraslosti je možen tudi dialog, pogajanje, reči nazaj, prvi odzivi so običajno stereotipni, kasneje pa ne nujno več. Ženska, ki je imela hudo izkušnjo nasilja v otroštvu, lahko vidi nasilje vsepovsod, tudi tam, kjer ga realno mogoče ni, čeprav je tisto senzibilno v resnici prežeto v sistem, ne v spol. Razumevanje izjav je refleksno, prva interpretacija je običajno refleksna. Z ženskami, ki imajo za seboj, mnogokrat iz otroštva hude oblike nasilja, delam že desetletje, pomagam jim, da se izk...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več