DA življenju

 


Danes sem razmišljala o tem, kako pravzaprav psihoterapija vedno znova zagovarja živost, življenje. Išče ga tam v depresiji, otopelosti, v obupu. Najde ga tam, ko se depresivni prvič pošteno razjezi in končno začuti zdravo vitalnost svojega telesa, kot bi bil prerojen. Zdi se ti, da je mrlič pred teboj oživel. Najde ga tam, ko nekdo izgubi vse ljube osebe, a sam zase spozna, da je ravno on na sredi tega kroga življenje in temu rabi ostati zavezan še naprej.
Nekateri posamezniki so skozi svojo zgodovino izgubili veliko ljudi, na katere so bili globoko navezani. Izgubljali so jih na krute načine. Svoje zgodbe so zaklenili, zakopali, dokler nekega dne ne pride čas tudi za njih. Mogoče so jih izgubljali celo otroštvo, že zelo zgodaj in sami kljub temu preživeli, našli orodja v sebi, naslonjalo. To je večna uganka, koliko odpornosti in nezlomljivosti premorejo nekateri ljudje, čeprav bi po vseh izkušnjah lahko že zdavnaj razpadli, a se vedno znova poberejo. Nekje na razpotju so življenju dali dovoljenje, da živi in diha skozi njih. Nekje na poti, so ob vsej smrti izbrali življenje, zavezanost ravno temu, nečemu, kar jih presega ali pa je kar življenje izbralo njih.
Včasih človek preživi nemogoče in ravno tam ugleda novo pot, luč na koncu tunela, v brezupu in breznu, ravno tam.
Kaj te osrečuje? Ali še bolje ~ kaj te dela živega?
Tudi ti si ~ ta sila, to življenje.***

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Glas mladega človeka

Slika
Nikjer ne morem ničesar povedati, ker se imajo vsi ves čas samo "fajn" Mladega človeka lahko potegneš iz brezna, če sam prepoznavaš in občutiš, kaj je to radost življenja, lahko tudi skupaj z njim. Zagotovo ne z vprašalniki in antisuicidalnim paktom na listu papirja. Nekdo potrebuje nagovoriti resnično srce. Kdo pa še danes nagovori, to, življenje, srce? Stiske mladih so zelo kompleksne in prihajajo iz različnih smeri, narcistična in tekmovalna kultura je vse večja, med drugimi so v veliki stiski tudi zato, ker njihova stiska v prostoru popolnosti, kjer je vse ves čas »fajn«, nima mesta. Ranljivost je ves čas v zanikanju in najbolj neznosno trpljenje je tudi pretvarjanje, da ti je »fajn«, da moraš biti ves čas umetno srečen, razkorak med resnico in zunaj pa je vse večji. Če ti nekdo ves čas prikazuje, odrasli, mediji, kako je vse vedno »fajn« in popolno, tebi od znotraj pa nekaj prigovarja, da je vse ena sama praznina in bolečina, ki je v takšnem okolju ne moreš z nikomer d...
Preberite več

Zlata kletka

Slika
Včasih trkaš na vrata, ker je tam drug človek, a odziva ni. Nič ti ni jasno, zdiš se samemu sebi nor. Zdi se, da je človek, vsaj vizualno, a v občutku človeka ni. Najverjetneje si naletel/a na osebo z narcistično osebnostno motnjo. Živeti z osebo s hudo osebnostno motnjo - narcizem, je lahko živi pekel, tudi za povsem običajnega človeka. Kdor je to doživel naključno na primer v službi, si lahko predstavlja, kakšna nočna mora je osebno življenje ob takšnem človeku, saj se zdi že nekaj ur nevzdržnih. Včasih, ko poslušam svoje klientke, jih občudujem in se iskreno čudim, kako so takšen vrtiljak sploh lahko preživele in ob tem še ohranile mehkobo, razsodnost, kakšno moč so potrebovale za to. Nemalokrat se poleg oseb z narcistično osebnostno motnjo znajdejo osebe, ki čutijo, so iskrene, rade ustrežejo, verjamejo v osnovno zaupanje, normalnost, mogoče imajo na kakšnem področju slabo samopodobo in veliko krivde, a so v glavnem pogovorljive, običajne osebe. Zato še toliko težje razumejo dinami...
Preberite več

Sodobne zablode

Slika
Mladi na tiho kričijo po očetih. Kje ste? Veste kakšnih očetih? Takšnih, z mejo, skorajda po policaju. Je moja moralna dolžnost, da mladim posodim vsaj glas. Jaz vas v eni terapevtski uri na teden ne morem nadomestiti. Pa še zenska sem. Tako imajo dve ženski. In še žensko sodnico. Včasih me doleti globok obup nad družbo, v kateri živim. Slovenska melanholija, bi lahko rekla, pa vendar si potem rečem, zaradi opazovanja, distance in introspekcije, da je prvo osebno duševno zdravje, za katerega je tudi potrebno poskrbeti in tako obup ne postane kroničen, čeprav mu dopuščam, da tudi je, je poleg tudi razkošje upanja. Dokler lahko delujem znotraj vsega tega, imam upanje. In smisel. Ker pomagati ljudem in osveščati, prebujati družbo, v kolikor ni povsem patološko, ima smoter, ima smisel. Obstaja nov pojav v družbi, ki ga bom poimenovala "ob ločitvi sem postal pedofil". Gre za to, da postane moški ob ločitvi na enkrat pedofil. Čeprav to nikoli ni bil. Torej, pedofil postaneš kar na ...
Preberite več