Ines Majcen ~ Sidro oceana in zdravilne misli za vsakdan

  »Moja varnost in vrednost sta vezani na to, da drugi potrebujejo mojo pomoč. Vse to znam ponuditi drugim, a kje pa je moj dom?« To nam je poznano tudi psihoterapevtom, vsaj tistim, ki smo svojo pot začeli v socialnem varstvu, mar ne? Psihoterapija je res nor in pogumen poklic. Čutiš in vidiš vse tisto, kar ne bi smel. Včasih ljudje iz poklicev pomoči skozi psihoterapijo lahko spoznajo tudi tole ~ da so vse svoje življenje posvetili temu, da rešujejo druge ljudi. Jim ponudijo roko, ko jo ti potrebujejo. Svojo neskončno dostopnost. Nasmehnejo se, da ugodijo pacientom, uporabnikom, medtem ko jih ščipa v trebuhu, ker ne zmorejo več. Da ugodijo celo tistim, ki pomoči ne želijo, jo zavračajo. Da se na eni točki prelevijo iz reševalcev v samo žrtev. Razvijejo sočutje, ki mu več ne verjamejo, ker izvira bolj iz pričakovanj drugih, kot iz njih samih. Na eni točki se lahko vprašajo: "Kje pa sem jaz sam?" Spoznajo, da mora obstajati nekaj drugega – pomoč in sočutje iz pristne želje, u...

  "Vidim vaju. Obe sili sta del mene. Ne bom več bežala pred nobeno.” Včasih se ti lahko zgodi, da se stari načini preživetja in poniževanja sebe najbolj aktivirajo ravno tik ob spremembi. Vibrirajo z vso silo, čeprav je vse že jasno, da na staro pot ne greš več, ni več mogoča. Takrat te lahko vleče ena sila še z večjo močjo dol, na dno, medtem ko tvoja odrasla že ve, da tisto ni več pot. Da je pot že nova. Tik pred spremembo, ravno v tistem niču je lahko največ in najbolj intenzivno, negativne misli se lahko pospešijo, povečajo in ne rabiš jih preveč resno vzeti. To je del poti in ravno tam v odporih so odgovori, da greš notri in se ne pustiš strahovom, ki le ponavljajo staro, davno prežeto zgodbo. Nimajo te več v pesti, v nemoči, zdaj imaš v resnici ti njih v rokah. Lahko jih zaobjameš, podprto povabiš s seboj, to običajno ni čas za akcijo, to je čas za posvečeno nežnost, tiho sprejemanje in prisotnost. Ravno tam, "tik pred" ne pobegni. Ravno tam so odgovori.***

  Občutek za čas je tisti intuitivni občutek, ki mogoče lahko pripada čustveni inteligenci. Koliko reči je mogoče odpreti, nagovoriti in koliko njih zgrešiti, če si spregledal ravno to. Občutek. Za čas. Rečemo "vse se je nekako sinhrono poklopilo." Včasih res pride ta čas. Pravi čas. Dobro mu je prisluhniti. Ljudje smo polni polov in ti poli me navdihujejo. Toplo in hladno. Glasno in tiho. Svoboda in varnost. Skupaj in narazen. Počitek in delo. Razvoj in stagnacija. Prednosti in slabosti. Razum in čustva. K sebi in k tebi. Več, kot jih uspemo raziskati in integrirati, polnejše je lahko naše življenje. Mnogo tega se lahko naučimo ob drugih, tam, kjer je prostor za nas. Take, kot smo. Kjer se nas ne poškoduje. Ne uničuje. Kjer se usmerja v posluh. V zaupanje. Predanost. Ustvarjanje ideje dobrega. Potem ljudje zate pridejo sami. Kar pojavijo se. Če so dobri, veš, da si dober tudi sam. Ustvarjaj plemenit krog okoli sebe. Ostali pa so lahko tvoji bežni učitelji. Ne pusti, da ti ...

  Včasih je za teboj dolg teden. Ali pa se le zdi intenziven in dolg, toliko se je pretakalo znotraj in zunaj tebe. Čestitaj si, kot bi svojemu najboljšemu prijatelju, da si izplaval skozi. Preživel, mogoče celo ZaŽivel. Zdaj pa zaključi. Odloži. Spusti. Da lahko ob svojem času spet kaj prileti.***

  Ne boj se oplemenititi sebe in sveta okoli sebe. Ne boj se ustvarjati estetike, lepote, umetnosti, utelešenja, lastnine, obilja, razkošja, energije, senzualnosti, darov, samega doma in tistega, kamor te pokliče srce. Mogoče je to svet mode, vizualnega, narave, mogoče odnosov, družinskega obilja ali prodaje, znanja in materialnega razkošja, mogoče je to karkoli že kličejo tvoje sanje, ki si se jim davno odrekla, a te prebujajo ponovno, da se jim tokrat ne odrečeš več. Da se jih nežno dotakneš, se jim skrbno posvetiš in ravno zanje odpreš srce v vsej svoji polnosti. Učili so te, da moraš biti tiha in ponižna. Da ne smeš želeti več in se pospremiti z vsem srcem, srčno, mehko, a neomajno. Ne pusti se tistim, ki gledajo le eno smer in podlegajo strahu znova in znova. Mirno jim prepusti to, ni tvoje. Izberi varnost in doprinos sebi. Ne pusti se tistim, ki tvojemu življenju več odvzemajo kot prinašajo. Ustvarjanje je posvečeno dejanje. Uživanje v njem ni slabotnost, ampak pot do hvaležn...

  Meje so vedno tu, včasih bolj subtilne, prekinjene, pretočne, drugič bolj trdne, ostre in jasne. Včasih mislimo, da meje postavljamo drugemu, a v resnici lahko vedno zamejimo le sebe. Meja je krog zaščite okoli nas. Je nekaj, kar nas ščiti in varuje, ko to potrebujemo, drugemu pa nakaže, kako odnos z nami izgleda in kako se lahko do nas orientirajo. Če nismo povezane s svojo jezo, je tudi postavljena meja povsem oddaljena, saj ravno jeza zna aktivno reči "ne". Včasih je meje težko postaviti, čeprav so naša osnova, kot hrana in zrak. Nastanejo že zgodaj v otroštvu, ko mama in otrok iz simbioze postaneta "dva različna bitja". Včasih lahko čutiš, da je avtonomija zate povsem prepovedana. Mogoče so tvoje telesne meje veliko prestopali kasneje. Ali pa se držiš vselej ugajajoče device, ki ji meje niso dopuščene, saj so te naučili, da to pripada nekomu drugemu. To je tudi odličen recept, da se jeza kopiči znotraj tebe, ki se slej kot prej spremeni v srd, ki poškoduje odn...

  Meje so vedno tu, včasih bolj subtilne, prekinjene, pretočne, drugič bolj trdne, ostre in jasne. Včasih mislimo, da meje postavljamo drugemu, a v resnici lahko vedno zamejimo le sebe. Meja je krog zaščite okoli nas. Je nekaj, kar nas ščiti in varuje, ko to potrebujemo, drugemu pa nakaže, kako odnos z nami izgleda in kako se lahko do nas orientirajo. Če nismo povezane s svojo jezo, je tudi postavljena meja povsem oddaljena, saj ravno jeza zna aktivno reči "ne". Včasih je meje težko postaviti, čeprav so naša osnova, kot hrana in zrak. Nastanejo že zgodaj v otroštvu, ko mama in otrok iz simbioze postaneta "dva različna bitja". Včasih lahko čutiš, da je avtonomija zate povsem prepovedana. Mogoče so tvoje telesne meje veliko prestopali kasneje. Ali pa se držiš vselej ugajajoče device, ki ji meje niso dopuščene, saj so te naučili, da to pripada nekomu drugemu. To je tudi odličen recept, da se jeza kopiči znotraj tebe, ki se slej kot prej spremeni v srd, ki poškoduje odn...

  Z žrtvami nasilja se skozi svoje delo srečujem že več kot desetletje skozi različne poti in primere (od zelo težkih izkušenj vse od trgovine z ljudmi, travm, do blažjih oblik trpljenja). Na tej poti sem se do sedaj naučila tole. Ženskam, ki imajo za seboj hude izkušnje, se ne pomaga tako, da postanejo maščevalne storilke za svoje pravice, vsaj ne samo to, ampak tako, da izrazijo negativne emocije v varnem okolju, kjer se jih učijo ozaveščati in da začnejo ČUTITI, VZLJUBLJATI sebe, zapuščati identiteto žrtve (dramski trikotnik) in posledično privlačiti bolj pametne moške. Nekateri novi, ki se pojavijo, so pravi biser ali pa jih takšne ustvarijo. Preverjeno z mnogimi ~ deluje

  Včasih odpade veliko listja, da jih lahko vidiš. Te, svetle plati. Včasih preteče mnogo let teme in črnega tunela, da tam lahko ugledaš luč. Včasih je pred teboj dolga pot, a je vredna, vredna je vsakega koraka. Včasih preizkušaš, če bo drug vztrajal s teboj, če bo tam, ko bo narobe, ko boš pokazal vse tisto, kar nisi še nikomur. Iz strahu, da ne boš viden, da ne boš sprejet in slišan, da se bo vse le še ponovilo. Včasih je res en sam tunel. Včasih. Ni vedno. Zdi se kot brezizhoden, a nikoli ni takšen zares. Preprosto ni. Vsak tunel slej kot prej pokaže luč in vsaka tema ima zvezde, ki svetijo in ravno v tej temi se še lepše lesketajo. Zanima me ta tema in zanimajo me njene zvezde. Vreden si, točno takšen, kot si. Za vse mlade, spregledane, nevidne. Hvala, ker sem kdaj in kdaj lahko povabljena v vaše resnične svetove. Meni je mar.****

  Moški okoli mene pa vse raje provajdajo, dajejo in mi pomagajo, pri čemer sem s prejemanjem vse manj utrujena. Počasi, počasi me bo srečala pamet. "Ko si v ženski energiji, ti prava moška energija želi služit ." (S.B.)

  Nekateri v tej državi bi živeli na račun države brez dela, zraven pa imajo idejo še o tem, da bi dobili najboljšo psihoterapevtsko obravnavo probono in to kar pri privatniku, ki si prispevke plačuje sam ~ prispevki pa se stekajo državi! Aleluja! Hrvaška v vrh bogate države, mi pa kar pod Madžarsko, kam pa. Ta naša država ne potrebuje le psihoterapije, ampak globinsko skupinsko psihoterapijo zdravljenja od socialističnega feminizma, lažne solidarnosti, zastonjkarstva, nerazvojne mentalitete, tlačanstva, potlačenega pohlepa in potlačene zavisti. Zdravljenje bo dolgotrajno. Ampak važno, da bo ta december prisilno na vrat na nos odrejena božičnica, odpovedali pa se ji bodo zagotovo v javnem sektorju!***

  Zdravljenje od ideologij, ki so ti bile vsiljene skozi šolanje, je tudi lahko zdravljenje Feminilnost zamira, po njej pa vse bolj hrepenijo tako ženske, kot tudi moški. Brez nje so vse bolj utrujene ženske in prav tako moški, ki jo v sebi težko najdejo, vse težje pa tudi v ženskah samih. Eni rečejo celo "zraven mene spi bolj moški, kot ženska". Brez feminilnosti ostanemo le še v tekmi, številkah, produktivnosti, boju, racionalnem preračunavanju, skratka, v suhoparnem trpljenju. Ali pa na koncu kar v nemoči. Brez nje pozabimo na umetnost, sprejemanje, zdravilo, blago besedo, nežnost, čutenje telesa, na mehkobo in ples, notranjo moč, intuicijo, resnično globino, na življenje samo. Brez nje nas ni.***

  Danes sem mislila o tem, čez koliko notranjih konfliktov, bojev, statusnih naslovov, trpkih poti, dokazovanj, vsiljenih ideologij in nians socializacije se človek prebije, da se tam okoli štiridesetega leta prikopa do SEBE. No, nekateri se že prej, nekateri se ne nikoli, brez uvida vstopajo naprej in naprej. Nekateri pa vendarle zavijejo. Več, kot je bilo statusa in uspeha, kar je pravzaprav tudi plus življenja, ki pa ima svojo drugo ceno, običajno odvzeto svobodo in manjko čustvene socializacije, težje je zaviti. Pa vendarle, ni vprašanje, kako se maske ali statusov znebiti, ampak bolj kako jih na novo integrirati k sebi, kako skupaj povezati svoj pristni in zunanji del, kako se s samim seboj spraviti, potolažiti, se odpreti za nove kančke duševnosti, se tudi pohvaliti a ponosom, za kar si dosegel, četudi te oče mogoče nikoli ni zares in se iskanje priznanja pri njemu še ni končalo. Tisti, ki niso šli za uspehom, poklicem, se sprašujejo, kako bi bilo tam drugje in obratno. Neka...

         Sem Ženska in Ženska želim ostati.... .....in še bolj bi lahko bila Ženska in še lažje bi pomagala drugim Ženskam in Moškim do blagostanja ter boljšega duševnega zdravja, če bi me družba nehala na vsakem koraku posiljevati s feminizmom in "teorijo 72 spolov" ter se raje začela ukvarjati z RESNIMI PROBLEMI DRUŽBE! Depresija, anksiozna stanja in "vsak ta drug" izgorel - pri OBEH spolih; antidepresivi in druge tablete na vsakem koraku: neskončne bolniške, preveč bolezeni; samomorilnost, kronični občutki osamljenosti in nemotiviranost mladih; motnje hranjenja - kaj se je nekomu zgodilo, da sebe, svoj spol in svoje telo tako zavrača; hud narcizem na vodstvenih položajih; upad rodnosti; neskončni boji in tekme po spolu, namesto medsebojno dopolnjevanje, pomoč; zatiranje uspešnih, sposobnih in ustvarjalnih; zbirokratizirana država do amena; "socialistična in tlačanska mentaliteta lažne skromnosti", ki nosi v senci potlačen pohlep; država, kjer se prej ra...

Ko se ženska vzljubi, ne zavrača več dobrega. Ko se ženska vzljubi, nasproten spol prepoznava radovedno, spoštljivo in z zaupanjem. Življenje preneha biti večno bojišče in telo postane tempelj zdravega razkošja. V njem uživa, ga s pozornostjo sprejema, z njim lepo in negujoče ravna, tudi v slabih časih se ne zapušča, ne zatira in tudi ne zahaja na konce in kraje, kjer njena ljubezen ne more živeti. Zna se zaščititi, ko je to potrebno in lahko počaka. Lahko je sama s seboj in tega ne prepoznava kot zapuščenost, osamljenost, saj zaupa, da bo prišel njen čas združitve. In kot takšna se lahko tudi odpre za drugega, kot lotosov cvet, ki previdno in cvetoče zraste iz blata, privabi k sebi drugi cvet, ki je prehodil svojo pot in ga kot takšnega spoštuje, ceni, prepozna za svojega. Ženska, ki se v svoji polnosti ceni, ima končno kaj resničnega za ponuditi iz svojih globin in si kot takšna še toliko bolj iskreno želi bližine drugega, ki ni hlastanje iz obupa in ran. Ljubezen do sebe je pot do d...